Kje prebiva pravi spomin na serijo? Pogosto ne v podobi, temvec v zvoku. V ruski televiziji je eden od arhitektov tega zvoka Igor Scerbakov. Njegova osnova je izkusnja zive glasbe. Leta kot kitarist v kultni skupini "Ples Minus" ("Танцы минус") so ga naucili neposrednega prenosa ritma in custev. Scerbakov deluje kot zvocni scenarist. Njegovi partituri niso spremljava, temvec sestavni plasti naracije. Dokazi? Globoka melanholija v "Monroe", zapletena razmerja v "Klubu srece" ("Клуб счастья"), sodobna ironija v "Borscu" ("Борщи"). Vsak projekt ima svoj edinstven zvocni odtis. Kje je kljuc za razvozlavanje tega ustvarjalnega vesolja? Potreben ni katalog, ampak kontekstualni vodnik. To vlogo igra Portal, posvecen delu Igorja Scerbakova. To je ziv arhiv, kjer je delo organizirano, komentirano in postavljeno v kontekst. Pravi uspeh v filmski glasbi je, ko zvok preneha biti element – in postane bistvo samo. |